01.04.2023
Kaj je smisel življenja?
Dano vprašanje je aktualno verjetno odkar se je človek začel poglabljati vase, sama pa si ga še bolj jasno postavljam v zadnjih tednih, odkar se je od zemeljskega sveta poslovil moj življenjski sopotnik, s čimer sem fizično izgubila ljubezen svojega življenja, posledično pa so se hudo spremenila moja lastna občutja – do vsega pravzaprav.
Če zgodovinsko ukvarjanje z vprašanjem o smislu življenja, ki podaja različne odgovore od filozofskih, znanstvenih, teoloških, metafizičnih, humanističnih, vključujejo pa tako razmišljanja o obstoju, odnosih, zavesti oz. prisotnosti, sreči, etiki, dobrem in zlu, svobodni volji, konceptu božjega, posmrtnem življenju, vrednotah, odvisno v katerem času, prostoru, torej tudi kulturi, ne podaja enovitega odgovora, sama spoznavam, da drži misel, da je za vsakega posameznika smisel življenja tisto, za kar se sam odloči, da bo (njegov) smisel življenja.
Ne pozabimo: vsi odgovori so v nas samih!
Ko sem nedavno tekla po čudoviti slovenski Obali (daljše teke navadno koristim za poglobljene osebne razmisleke, ker – saj veste – vsi odgovori, ki jih potrebujemo, domujejo v nas samih), sem spoznala, da se mi je lastno zavedanje smisla (lastnega) življenja korenito zamajalo (če sem iskrena, je nad njim zazijal gigantski gigantski vprašaj), ko sem izgubila fizično prisotnost svojega ljubega. Na osnovi tega spoznavam, kako zelo pomembni so odnosi – za nekoga je to ljubezenski odnos, za drugega prijateljski, za tretjega odnos z drugimi bitji (od živali do rastlin), skratka odnosi, ki jih gojimo s svetom. Tu se pokaže, da naš notranji svet resnično ustvarja naš zunanji svet, kot pravijo tako pisci knjig o (materialnem) bogastvu kot življenjski coachi in raznorazni duhovni učitelji.
Iz osebne izkušnje lahko povem, da je vse kar sem sama delala že prej (v mednarodnem okolju delujem kot podnebno-energetska svetovalka, v domačem okolju pa izvajam ajurvedski coaching, postopoma pa pridajam tudi elemente jungovskega coachinga, katerega program bom tudi v kratkem zaključila), zdaj zelo drugače. Prav vse. Srečanja 'Zbalansirajmo življenje' (kot sem jih poimenovala že pred dvema letoma, ko sem začela z njihovo izvedbo), ki jih pripravljam za ženske iz varnih hiš, so dobila zame še nekoliko bolj poglobljeno dimenzijo razmišljanj o življenju. Rezultati coachingov, ki jih izvajam individualno, so za kar nekaj odtenkov bolj razveseljujoči. Vse doživljam bolj živo. Če je fizična izguba prinesla tako hudo – in to resnično peklensko hudo! – čustveno bolečino, je prinesla tudi nova občutja duhovnega.
»Čustva nas vežejo na materialno, občutja pa na duhovno. S sprejemanjem našega nastanka, poti in dela ter s spoznavanjem, da nas skozi življenje čustva in občutja vežejo na oba svetova, fizičnega in duhovnega, bomo prišli do nivoja zavesti, ki prepoznava namen našega obstoja,« v intervjuju, objavljenem v spomladanski izdaji revije Sensa, pravi mednarodni predavatelj in pisec Milan Nikolić Izano.
Ko se razblini strah …
Po drugi strani pa se sama za kakšne stvari, ki jih v drugem, to je energetsko-podnebnem, delu svojega življenja ne dosegam tako hitro, kot bi želela (saj je takšna pač inercija okolja, v katerem delujem), zdaj ne obremenjujem več tako, kot sem se pred največjo izgubo v svojem življenju. V bistvu se sploh ne obremenjujem. Še vedno sicer dajem od sebe vse, kar lahko za nek premik, a če se ta ne zgodi v ritmu, kot bi si želela, to zdaj lažje sprejmem. Ker krepim sprejemanje in se učim potrpežljivosti. Morda zato, ker trenutno pač čutim, da se je vse gigantsko, kar se je očitno moralo zgoditi, že zgodilo, ostane le smrt, na katero pa zdaj gledam kot na eno od povsem normalnih življenjskih faz in ne občutim prav nikakršnega notranjega upora ob tem. Strah, ki se ga še nedolgo nazaj sploh nisem zavedala (povezan takrat še z morebitno izgubo ljubljene osebe), se je povsem razblinil.
Kolegica, ki je sicer tudi sama doživela hudo življenjsko izkušnjo (družinskega nasilja) in je ob tem, ko je ubrala ključni korak spremembe svoje (dotedanje) življenjske poti, občutila enako – to je hipno razblinjenje vseh strahov -, me je tako nedavno vprašala, kako zdaj vidim smrt. Pa sem brez pomisleka odgovorila: »Da to ni konec. Je le prehod.«
Druga kolegica, ki ima za seboj nekoliko drugačno izkušnjo (odraščanja s čustveno odmaknjenimi starši) in je začela to v prehodu v drugo polovico življenja (vsaj biološko gledano) duševno razreševati, je v najinem pogovoru o življenju po smrti in našem prehodu iz snovnega v dušno življenje, rekla, da je misel na to izjemno pomirjujoča in da ji v bistvu potrjuje notranje zavedanje te resnice.
Kaj pa je vaša resnica?
Seveda ima vsak svojo resnico in nikomur ne gre vsiljevati lastne – tudi oz. predvsem, ko gre za razmišljanja o smislu življenja. Sama zdaj, še toliko bolj kot prej, vem, kako zelo pomembno (pravzaprav ključno!) je slediti temu, kar nam veli intuicija. Da počnem tisto, kar čutim, da želim početi. Kar čutim, da lahko in želim dati drugim in s tem svetu. Ker ja – je moj notranji svet navsezadnje moj zunanji svet in kar dam svetu, nudim pravzaprav sebi. Ker je smisel življenja živeti življenje. Aktivno. Življenjska sila (in ta se pretaka po vsem, kar je, vključno z nami) je namreč po svoji naravi - živa. Pogoj za to pa je tudi odsotnost strahu. In če se ta razblini, ko drugače pogledamo na tisto, kar verjetno večina ljudi vidi kot najstrašnejše – to je smrt –, potem nam ne ostane drugega, kot polno življenje, kajne?
Kot navaja (hipnotizer) Robert Schwartz v knjigi 'Dar duše' (Založba Ara): »Ljudje se na splošno ne prebudijo zlahka. Pogosto potrebujejo krizo, da bi se spremenili na notranji ravni. Na Zemlji um ljudi preveva silen strah, zaradi katerega se upirajo spremembam. Radi se oklepajo starih načinov izogibanja bolečini, tudi če so ti sami po sebi boleči. (…) Cilj poglabljanja zavesti je zavedanje lastne božanskosti in ustvarjalne moči. Tako rastemo radostno, ne skozi trpljenje. Duša je po naravi radostna; bolečina ni potrebna. Kadar ste ujeti v dvojnosti, se lahko s trpljenjem prebudite, kar pa ne pomeni, da je trpljenje samo po sebi pomembno.«
Zato sama gojim tudi DOBRO ENERGIJO – znotraj in zunaj sebe (z 'zunaj sebe' mislim na spletno stran, na kateri ravnokar berete dani zapis).
In ker običajno v svojih blogih za Dobro energijo delim tudi izkušnje kupk oz. prvih uporabnic kosov 'The Spirit of OM', katerih zgodbe tako ali drugače vpletem v vsebino svojih razmišljanj, naj tokrat ne bo nič drugače. Ker kolegic, ki jih omenjam zgoraj, zaradi občutljivosti tematike ne bom navajala poimensko, bo tokratna izjava anonimna, združuje pa mnenji obeh: »Oblačila 'The Spirit of OM' pritegnejo z atraktivnimi dizajni in prijaznostjo materialov, ki vsebujejo delčke kristalov za dobro počutje, gojenje (samo)ljubezni pa je nujno za videnje lepote življenja, zato izbira za nakup svojega kosa takšnega oblačila res ni (bila) težka.«
In vi – ste se že vprašali, kaj je smisel (vašega) življenja?