Ko se srce dotakne sveta: notranje veselje kot pot do kolektivnega zdravljenja

Vsaka zgodba o ranljivosti skriva tudi seme preobrazbe. Ko se odpremo notranjemu veselju, se v nas prižge luč, ki ne sveti le za nas, temveč tudi za skupnost. To je povabilo k poti, kjer osebna bolečina postane most do kolektivnega zdravljenja – in kjer droben trenutek radosti lahko preraste v svetlobo za ves svet.

Ko osebna travma postane skupna zgodba
Globlje razumevanje travme nas med drugim vrača k vprašanju naših prednikov. Travma namreč ni le osebna izkušnja, temveč tudi družbeni fenomen, ki oblikuje tkivo skupnosti. Zato se zdravljenje posameznika in zdravljenje družbe vedno znova prepletata in krepita drug drugega. Prav to je v ospredje postavil dogodek Healing Collective Grief (Zdravljenje oz. celjenje kolektivne žalosti), ki je konec avgusta potekal v Zürichu. Na njem sta mednarodno znana psihoterapevta dr. Peter Levine in Thomas Hübl odprla prostor, kjer se notranje zdravljenje preliva v skupno srečo.

Moč rituala in prostora, ki zdravi

»Čas je za smeh, solze in spet smeh.« – dr. Peter Levine

Kot skupina tvorimo prostor, v katerega lahko vnašamo rituale, in ti rituali so zdravilni. Že sama namera po zdravljenju kolektivne travme odpira polje možnosti za spremembe. Zdravljenje se dogaja na več ravneh – čustveni, mentalni, energijski in telesni – in pri tem ostaja posameznik ključen del kolektivnega procesa. Kot poudarja avstrijski terapevt mednarodnega slovesa dr. Thomas Hübl, je naloga vsakega od nas, da prepoznamo povabilo k spremembi, ki je namenjena višjemu dobremu.

Telo kot obala neskončnega oceana
Po Sufiju je »telo obala na oceanu Bivanja,« kar ponazarja, da je telo kot posoda, skozi katero lahko občutimo neskončno razsežnost duše. Čeprav je telo zemeljsko in s tem omejeno, nam omogoča stik z neizmernim oceanom zavesti in s tem okvir za doživljanje duhovne realnosti.

Srce kot most med posameznikom in skupnostjo
Dr. Peter Levine, pionir na področju somatskega pristopa k zdravljenju travme, pri tem poudarja, da ozdravitev posameznika ni ločena od stanja družbe: »Kar posameznik doživlja znotraj sebe, kot individuum, doživlja tudi znotraj družbe. Če je možna sprememba v srcu, je možna tudi sprememba v svetu – pa četudi jo za zdaj ohranjamo le kot možnost. Skrb zase je tako hkrati tudi skrb za druge.«

Informacija kot energija v gibanju
Dr. Thomas Hübl pa nas spomni na moč informacij: »Beseda informacija skriva pomen in-formacije – nekaj zunanjega pride v nas in nas oblikuje. Tudi če na nas vpliva neprijetno, lahko izberemo, kako se bomo odzvali. Čustvovanje je skupen prostor.«

Pogum srečanja s strahom odpira svobodo
Ko se srečamo s strahom, smo hkrati povabljeni v prostor večje svobode. Kot pravi dr. Levine: »Prihodnost ni v preteklosti.« In Hübl dodaja: »Ne čakamo na boljši čas, da nastopi sam od sebe. Ne, že danes aktivno ustvarjamo boljši jutri!«

Dih kot začetek, konec in zdravilni most
Züriški (psihoterapevtski) dogodek je prinesel tudi globoke osebne uvide. Ena od udeleženk je po vaji zavestnega dihanja dejala: »Na začetku življenja je vdih, na koncu življenja izdih, vmes pa se zgodi ‘healing’.«

Ljubezen, ki presega oblike in čas
Sama sem v danem času in prostoru doumela žalovanje kot izjemno intenzivno obliko obžalovanja in občutek »zamujene ljubezni«, pri čemer naj dodam, da se je dogodek zgodil prav na dan obletnice poroke z mojo pokojno ljubeznijo. Vendar (!) … Danes vem tudi, da že sprememba perspektive lahko pomeni novo izkušnjo, novo možnost za re-programiranje občutja. In tako moja ljubezen ostaja z menoj – v duhu in srcu za veke vekomaj, v romantičnem smislu pa jo (še vedno) kataliziram v druge oblike ljubezni, saj je sama Ljubezen (z veliko začetnico) onkraj vseh oblik in nians.

Ko se bolečina in veselje prepletata v kroženje življenja
Ko se posameznik dotakne svoje bolečine, se dotakne tudi bolečine sveta. In ko posameznik v sebi najde košček veselja, ga podari tudi skupnosti. In prav v tem kroženju med notranjim in zunanjim se skriva tisto, kar dogodek v Zürichu pooseblja: lokalno veselje postaja globalna sreča.

Naj nas vsak vdih spomni, da smo živi, in vsak izdih, da smo povezani. Naj se bolečina preobraža v modrost, solze v sočutje, veselje pa v seme novega sveta. Ko se v tišini dotaknemo svojega srca, že soustvarjamo prostor, kjer se osebno in kolektivno zdravljenje srečata v Ljubezni brez meja.