11.02.2024 prema Alenka Lena Klopčič
(SAMO)LJUBEZEN
Konceptu ljubezni je skorajda nemogoče določiti definicijo, še manj ga opredeliti kot pojem, čeravno si marsikdo to predstavlja v zoženem razumevanju dane besede. Ljubezen kot pojem, ki opredeljuje eno od čustev. Na ravni besede, kot prenosnika, ki nosi v svojem zvenu spomin na občutek, ki nam ga je že nekoč prinesla ljubezen, kot torej čustvo ali čutenje, jo sicer lahko razumemo podobno, a v celotnem konceptu, ki ga (ljubezen) zaobjema, verjetno ne.
Ob Valentinovem in ob svetovnem dnevu samoljubezni, ki ga obeležujemo dan pred Valentinovim, me je ljubezen nagovorila, kot tema aktualnega bloga, in to po res dolgem času, saj sem se v zadnjih mesecih precej predala (psihoterapevtskemu) študiju, kar pa ostane časa, ga v polni meri namenim gojenju samoljubezni v obliki teka in pasjih sprehodov po čudoviti domači naravi ter izvajanju duhovnih, energijskih in šamanskih praks. S slednjimi namenjam ljubezen seveda tudi izven sebe, kar je v bistvu druga stran istega kovanca.
Že 'Veliki' Karl G. Jung je skoval izraz 'ranjeni zdravilec', za katerim je ideja zdravilca, ki zdravi, se pa zaveda tudi lastnih ran, sama pa v njej prepoznavam tudi dodatek, ki stoji za tem, da imamo sposobnosti ne le samozdravljenja, ko enkrat ozavestimo rano oz. bolečino, ampak tudi medsebojne podpore. In to vidim kot temelj 'časa-prostora', znotraj katerega se dva (lahko pa tudi več, ko gre za skupinski 'healing') srečata za podporo. Ko namreč daš nekomu, ta dobi in četudi morda ne da (nazaj) tebi, si ti ob tem, ko si dal, tudi dobil. Dobil si lasten 'uplift', ko si pomagal do tega drugi osebi. Zato je čar v tem, da ne pričakujemo ničesar za nagrado. Nagrada je namreč že sama namera in sposobnost dajanja, le (u)vidimo to. Na to sem si torej dovolila v lastnem spoznavanju razširiti osnovno definicijo Jungovega ranjenega zdravilca.
Ljubezen je tako mogoče prepoznati že v nameri, ne le izraznem dejanju, če sprostimo iskrico, ki jo ustvarja naš šesti čut oz. intuicija, pa bomo jasno zaznali tudi vse tisto nevidno, kar prinaša neka namera ali pa konkreten akt, kot je denimo dvorjenje golobčka sramežljivi golobici (ha!, v Sloveniji poznamo poleg Valentinovega tudi Gregorjevo, ki je čas, ko se ptički ženijo :)). Ni brez temelja izraz 'Ljubezen je v zraku', o čemer sicer lepo poje (hm, skoraj soimenjak omenjenega Karla Junga / nope, ni naključij pa četudi gre za zlaganje misli skupaj za blog o ljubezni :)) John Paul Young v pesmi 'Love is in the air', saj jo prav res čutimo – in to četudi ni otipljiva in četudi nimamo ob sebi osebe, ki bi nas objela ali bi si lahko z njo izmenjali poljub.
Ker je Ljubezen resnično v neomejeno oblikah in niansah, le na nas pa je kje vse jo bomo prepoznali. Lahko jo prepoznamo v šepetu dreves, v valovanju morja, v sončnem vzhodu (kot med drugim poje Young), v pozdravu lune (jap, naslovni fotoutrinek :)), v skoku kobilice, v izbrani knjigi, v stenski sliki ali pa v očeh človeka nasproti nas. A bistveno je, da se zavedamo, da je v vseh variacijah dejansko odsev Ljubezni, ki sije iz nas samih, ki živi v nas in se pretaka skozi nas kot Življenjska sila. Bolj skladni kot smo z njo, bolj ko ji zaupamo in se ji prepuščamo, več prostora bo za samoljubezen.
Samo z gojenjem slednje bo Življenjska sila, ki nas napaja in obdaja, brez blokad in s tem takšna kot je - neskončna in brezmejna, kar pa pomeni, da bomo lahko brez občutka, da se razdajamo in da nas življenje trga na koščke (ker je treba pač postoriti še to in to pa ono in ono, in to zdaj takoj!), širili ljubezen izven sebe. Dejansko smo samo zato tukaj v tej dimenziji časa-prostora. Ne le da se naše Duše učijo skozi odnose, ampak da skozi odnose in razmere, ki jih ti ustvarjajo, dvigujemo vibracijo civilizacije in planeta, kar pa je možno samo z Ljubeznijo.
Pri tem se mi zdi umestno prenesti sporočilo mojega moža, ki je lani po 22 letih skupnega življenja zapustil fizični svet, da nobeno dobro delo ne nadomesti samoljubezni, s čimer se globoko strinjam, sploh ko pomislim, kako hitro trčimo na omejitve, ko želimo denimo finančno pomagati drugim, a imamo še sami dolgove. Treba se je zavedati, da je iz praznega prostora nemogoče dajati in to velja še sploh za ljubezen. In tudi omejitve so v tem primeru (brez negativne konotacije) povabilo k zavedanju tega, da poskrbimo tudi zase.
Tudi na praksah, ki jih izvajam, imam izkušnje predvsem z ljudmi, ki so utrujeni in celo izžeti, življenje pa čutijo kot – trpljenje, kar radi razglašajo tudi psihologi svetovnega kova, kot je Jordan Peterson. Ta sicer ob tem, da je življenje trpljenje, pravi še, da je »ljubezen želja po zmanjšanju nepotrebnega trpljenja. Resnica je služabnica ljubezni. Dialog je pot do resnice.« V procesu iskanja globljega razumevanja slednjega sem v 'polju presežnega' dobila nekoliko drugačno 'resnico' (ki pa jo podajam izključno kot resnico, do katere sem sama prišla, in je ne želim nikomur vsiljevati), in to je, da je Življenje kot 'igralno polje', ki nam z bogatostjo vseh izkušenj, ki si jih lahko namenjamo, ko se v tem času-prostoru igramo, velikodušno ponuja možnosti, da ne glede na vsa čustva in občutenja, ki prihajajo z vsako izkušnjo, izberemo presežno. Ljubezen torej.
A za to je torej nujno, da se ustavimo sami. Da zadihamo in začutimo, »kje smo«. Kako se počutimo na dotični točki svojega življenja? Ali delujemo le za druge ali tudi zase? Ali prilagajamo sebe okolju ali pa tudi manifestiramo 'notranje' navzven? Če zapremo oči in fokus usmerimo v osmo čakro, to je čakra nad temenom, ki nam omogoča stik z Višjo zavestjo ali Izvorom, ter se vprašamo: »Sem srečen/srečna?«, kakšen odgovor dobimo? Mimogrede, odgovor je takojšen, včasih niti dokončanje misli ni potrebno, samo če za ta čas opustimo delovanje kritičnega uma.
In ko na osnovi odgovorov na ta in podobna vprašanja, povezana z lastnim smislom življenja, začnemo iskati tudi odgovore nanje in pot, na kateri bomo spet skladni s tokom življenja oz. z Življenjsko silo, takrat bomo aktivirali tudi (samo)ljubezen. Ni pa enotnega zdravila oz. formule za vse in prav to je tudi čar življenja, saj ima čisto vsak posameznik priložnost raziskovanja sebe in svoje poti znotraj te dimenzije (časa-prostora), da bo enkrat prišel – absolutno obogaten – spet nazaj Domov. Dokler pa se igramo v objemu veličastne Matere Zemlje, pa naj bo ta Dom LJUBEZEN.
Antigona, v grški mitologiji herojinja in princesa, je v Sofoklesovi antični tragediji dejala: »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.«
In še: nujno, nujno, nujno (!) čim bolj uživajmo v tem igralnem polju. Radost in svoboda, ki ju prinaša lahkotnost te naše zemeljske igre, sta najboljši mesti, s katerih lahko delujemo zase in za druge. 'Love & Light!' :) www.youtube.com/watch?v=NNC0kIzM1Fo